torek, 21. junij 2011

Življenje: Slavni o seksu

Na http://www.24ur.com/ sem našla izjave slavnih o seksu. Moje najljubše so:

Pamela Anderson: ''Vedno mislim, da te obleke naredijo debelega, zato sem raje gola.''


Clark Gable: ''Hudiča, če bi skočil na vsako damo, na katero bi lahko skočil, ne bi imel nič časa za ribarjenje.''

Honore de Balzac: ''Večina mož me spominja na orangutana, ki skuša igrati violino.''

Joan Rivers: ''Za svoje osiromašeno spolno življenje krivim svojo mater. Vse, kar mi je povedala, je, da gre moški na vrh, ženska pa spodaj. Tri leta sva z možem spala na pogradu.''

George Bernard Shaw: ''Zakaj bi upoštevali nasvete glede spolnosti od papeža? Kar koli ve o seksu, tega ne bi smel vedeti.''

Robin Williams: ''Problem je, da je bog dal moškemu možgane, penis in ravno toliko krvi, da je zmanjka za oba organa hkrati.''


Victor Hugo: ''Bog je ustvaril flirt takoj, ko je ustvaril norca.''

Sharon Stone: ''Ženska morda lahko zaigra orgazem, ampak moški lahko zaigrajo celo razmerje.''

Marlene Dietrich: ''V Ameriki je seks obsesija, drugje po svetu je dejstvo."

Sophia Loren: ''Seksapil je 50 odstotkov tistega, kar imaš in 50 odstotkov tistega, kar ljudje mislijo, da imaš.''

Billy Crystal: ''Ženske potrebujejo razlog, da seksajo. Moški potrebujejo samo prostor.''

ponedeljek, 20. junij 2011

Delo: Generacija Y v šoli

Po vsem povedanem nas mora vse zelo zanimati, kako bomo vzgajali generaciji Y in Z. Ipsiloni imajo težave s koncentracijo po 15 minutah, kaj bo šele z Z - bodo potrebovali odmor po petih minutah?

Dobri učitelji so se že prilagodili, slabšim je treba povedati, da naj spremenijo način dela.

V Mladini sem prebrala odličen intervju z Jeretom Aleksejem (star je 18 let). Objavljam nekaj odlomkov:

"Si morda prebral knjigo Marka Bauerleina The Dumbest Generation?

To bo najbrž nekaj takega kot Pobebljena generacija? Nekaj, kar se norčuje iz neumnih Američanov?

Ne, iz neumne ameriške mladine. In sploh ne gre za norčevanje, temveč avtor s pričevanji in statistikami naslika srhljivo sliko, na podlagi katere je dal knjigi podnaslov Ne zaupaj nikomur pod 30. Kombinacija permisivne vzgoje in digitalnega buma naj bi mladostnikom omogočila totalno obsedenost s svojim družabnim življenjem. V času, ki je bil tradicionalno rezerviran za zorenje v vsaj nominalno zrele državljane in racionalne potrošnike, so mladi danes neke vrste prostovoljni sužnji 24-urne multimedijske platforme, ki jo zanimata samo trač in neskončno samoreferenciranje. Včerajšnji kriteriji za polpismenost so današnji kriteriji za pismenost. Večina rezultatov uradnih testov naj bi kazala, da je tvoja generacija najbrž prva, ki je objektivno bolj butasta od generacije svojih staršev ...

Dobro, to je ena teorija. Druga teorija pa je, da je ta generacija postala žrtev tehnološkega zastarevanja šole. Kolikor naj bi bili mladostniki že nesposobni, so očitno zelo sposobni za obvladovanje te svoje 24-urne digitalne platforme. Našli bodo vsak filmček, pa če je še tako obskuren, odlični so pri tvorjenju socialnih mrež, pa če so še tako virtualne ... A jih šola preprosto ne zna več motivirati. Če nekdo cele dneve igra izjemno kompleksne računalniške simulacije, v katerih ima tako rekoč vlogo Boga - kako naj potem privoli v vlogo pasivnega sprejemalca neke ne nujno najbolj bistvene snovi, ki jo pred tablo podaja neki ne nujno najbolj bister učitelj? Veste, za dijaka je pravzaprav strašno neprijetno, ko postane bolj tehnološko razvit od šolskega sistema.

Vem, vem.

Obstaja pa še tretja teorija, ki pravi, da so zastareli sami kriteriji za to, kdo je pameten/izobražen in kdo ne. Mladi so si pač samo izoblikovali neke povsem svoje standarde, ki dajejo prednost funkcionalnosti pred simbolično pomembnostjo. Poglejmo današnji svet. Je danes pomembno, ali imaš doktorat ali diplomo? Ne, to je čedalje manj pomembno, saj smo doživeli divjo inflacijo ne toliko znanja kot akademskih nazivov. In v takšnem okolju so lahko digitalna socialna omrežja izjemno koristna reč. Ne le da so glavna metoda za širjenje tvojih idej, temveč so tudi glavna metoda za kultivacijo zvez in poznanstev. Ki so, kot vemo, v naši družbi alfa in omega uspeha. Seveda je res, da ostanki prejšnje, arhaične družbe mlade vidijo kot neke bedake, ki ne vejo niti tega, kdo je bil Bill Clinton - ampak ti mladi so na neki način idealno prilagojeni družbi, kakršno so dobili.

Okej, veliko resnice je v tem. Ampak glej: eno je to, da je še čisto vsaka stara generacija doslej zase mislila, da je bila 'zadnja prava' ... Nekaj povsem drugega pa je, da je na obsežnem federalnem testu krepko čez 40 odstotkov dijakov najvišjih letnikov ameriških srednjih šol na ABC-pitalico Kdo so bili v drugi svetovni vojni zavezniki ZDA in proti komu? obkrožilo c) Nemčija, Japonska in Italija proti Sovjetski zvezi. Mislim, tu bi pa vsaj jaz osebno potegnil črto!

Ta je seveda res precej huda, ampak v osnovi moram ostati pri prej izraženem stališču. Kako bi vendar sploh lahko bilo drugače v družbi, v kateri ni več nobene resne avtoritete? Šola ni več nobena avtoriteta, saj je večina profesorjev - vsaj pri nas - pač neprimernih za svoj poklic. To je dejstvo, to je nesporno, ne vidim, kako bi temu kdorkoli pameten lahko oporekal. V Sloveniji večina učiteljev uči zato, ker na svojem področju niso bili sposobni najti službe.

Ha ha - vidim, da se od mojih časov ni kaj dosti spremenilo.

Žal. In v takem sistemu brez avtoritete nobeno povprečje ocen, nobena diploma in nobeno priporočilo ne veljajo nič več. Edino, kar velja, je prijateljstvo - pa četudi virtualno. In - naj mi borci odpustijo - v takem svetu vedeti, kdo se je leta '45 boril proti komu, ima bistveno manjšo funkcionalno vrednost kot pa poznavanje Worda 2010."
 
Jure je eden od genialnih predstavnikov generacije Y, takšnih imamo v Sloveniji še največ deset. O šolskem sistemu odgovarja tole:
 
"Marcel te je vprašal, zakaj se mladi glede na situacijo ne upirajo še kaj več - in ti si mu odgovoril: Kako naj se vendar upirajo, če se enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Pri tem sem najbrž naredil napako, da sem simptom zamenjal za vzrok.

No, saj to! Ampak zakaj se mladi - kot je opazil tudi Jani Kovačič - enako oblačijo in poslušajo enako glasbo kot njihovi starši?

Permisivna vzgoja je odpravila en velik problem - namreč trajnost nesporazuma. Če imaš neke sitne diktatorske starše, potem boš seveda hotel čim prej stran in boš želel biti čim bolj drugačen. Danes, ko so starši neprimerno bolj liberalni in razumevajoči, sta povečini izginila razloga za odhod in za revolt. Starši so prijazni, šimfajo šolo, delajo nam domače naloge, dajejo nam denar, konec koncev je tudi njihova glasba vse prej kot obupna. Zakaj oziroma čemu bi se sploh upirali?

Tako kot ti razlagaš, gre v bistvu za dobro stvar!

Vprašanje, ali res. Ker taka mentaliteta vodi v stagnacijo družbe. Poglejmo, kaj se nam je zgodilo v zadnjih 20 letih. Ponovno se je okrepil vpliv katoliške cerkve, kapital postaja vse bolj plenilski, politično ni nobene nove izbire razen skrajne desnice. Zmanjkalo nam je vseh možnosti za napredek. V bistvu smo idejno še vedno tam, kjer smo bili pred 20 leti.

Še posebej močan del tvoje knjige je uničujoča kritika našega šolskega sistema. Zdaj, človek pogosto sliši, da je z morilskim pohodom permisivne vzgoje šola postala en sam velik žur - eno samo gladenje in ugodje, tako rekoč orgija. Ampak iz tvojih neusmiljenih odstavkov človek ne dobi takega občutka.

Odrasli, ki ne hodijo v šolo, si pač delajo razne utvare. V prvih par razredih se ti sistem morda res celo malo dobrika - ampak potem šola zelo hitro postane beda. Saj ne more biti drugače. Šolstvo še vedno bazira na učiteljih, ki so pretežno isti, kot so bili pred 20 leti. Po mojem bi moral vsak učitelj, ki je star več kot 45 let, ponovno opraviti vse izpite, ki jih je moral opraviti, da je lahko postal učitelj. Poleg tega bi morali iti na šestmesečno usposabljanje iz uporabe informacijskih tehnologij."
 
Tako, zdaj vse veste o generaciji Y in razmišljanju o šoli. Želim vam uspešno sobivanje z njimi in čim več GenYjev, dobrih predstavnikov generacije Y. Prepoznali jih boste tako, da vam bodo pri predstavljanju znali dati roko in pri tem gledali v oči. Sara Brezigar svetuje, da se slabih Y čim prej znebite. Ne odlašajte, raje naj bodo doma, kot pa da v podjetju delajo škodo.
 
Moje mnenje je, da slovenskih Y ne smemo preveč razvajati, drugače jih bodo hitro izrinili sposobnejši in pridnejši (kitajski, indijski) ipsiloni. Prilagajanje - ja, razvajanje - ne.